Dva že uveljavljena blogerja, Travis Saunders in Peter Janiszewski, ki ju poznamo iz bloga Obesity Panacea sta se lotila novega projekta; odločila sta vzpodbuditi kolege raziskovalce h kar največji uporabi bloganja v srenji. Prvi prispevki v Science of blogging že z naslovi izdajajo, kako želita pomagati kolegom, npr.:
- v zapisu Why all scientists should blog: a case study avtorja opisujeta, kako sta ubirala svoje prve korake v znanstveni blogosferi;
- v zapisu How building your online social network may affect your offline social life predstavljata svoje izkušnje s sodelovanjem v spletni komunikaciji, v dejavnostih t. i. socialnega mreženja. Komentirata med drugim tezo, ali uporaba spletnega torej, online komuniciranja, zmanjšuje posameznikovo javno, offline komunikacijo in njegovo siceršnjo podobo;
- z zapisom Scientists: Publicizing your research gets you cited more often že z naslovom povesta, kakšne pomembne koristi lahko raziskovalci, ki jih še vedno pesti pomembna prisila Publish or Perish, pričakujejo od spletnih družabnih načinov komunikacije.
Ko sem dan nazaj sodeloval na akademiji ob 50. obletnici Slovenskega mikrobiološkega društva je bilo zlasti v razpravah, zgodovinskih in aktualnih, posebno pa še v priključeni okrogli mizi večkrat začutiti probleme šibke komunikacije med kolegicami in kolegi. Kolegialno občestvo, ki ima pomembne skupne interese sicer dobrodošlo povezujejo stanovske vezi društvene organizacije, vendar proti temu deluje obilica vsakodnevnih profesionalnih ter zasebnih, zlasti še družinskih ter drugih javnih obvez, ki so tehtna ovira v potrebni in poglobljeni izmenjavi mnenj. Pri tem pa kot da pozabljamo, da nikoli doslej ni bilo toliko in tako učinkovitih možnosti, ki vendarle omogočajo preseganje teh ovir in še več, ki dodajajo novo kvaliteto v teh kontaktih ter jih predstavlja spletna tehnologija. O enem od orodij ali bolje o enem od pristopov govorita oba blogerja in prav bi bilo, da jima prisluhnemo, predvsem pa da si po seznanitvi z razvitostjo tega načina komuniciranja drugod priznamo zaostanek pri nas in da z izborom ustrezne strategije ta razkorak zmanjšamo. Imam občutek, da razloge za pogosto citirani digitalni razkorak (Digital divide) prepogosto iščemo v pomanjkanju materialnih in fizičnih virov, zanemarjamo pa vzroke v generacijskem razkoraku in morda celo v razkoraku povzročenem s karakterjem naroda. In kot da ne uspemo dovolj učinkovito preseči tega razkoraka z izobraževanjem in se ne zavedamo, kako pomembna naloga za prihodnost nam je naložena v tej točki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar