Zadnjih nekaj dni so se razprave o odprtem dostopu do znanstvene publicistike znova pojavile tudi v javnih medijih (tukaj, tukaj, tukaj, tukaj, tukaj), pregrele pa so tudi raziskovalno sceno (Suber, Harnad, Sauropod, RossMounce). Razlog je akcija, ki so je sprožili pri megazaložniku Elsevierju. Ta je zadnjih nekaj tednov v povečani meri razpošiljal avtorjem člankov v njegovih revijah zahtevo, da ostranijo kopije objavljenih člankov, ki se pojavljajo v različnih spletnih medijih. Bodisi da je šlo za objave na osebnih spletnih straneh avtorjev ali pa za objave v družbenoomrežnih platformah kot sta Academia.edu in ResearchGate. Na kritike se je odzval tudi Elsevier tako, da je neposredno odgovoril kritikom oz. je na svojem blogu skušal pojasniti svoj ukrep .
Mislim, da je vsem, ki se jim je zgodila zahteva po umiku najbolje slediti priporočilu Suberja: »“Če vas zahteva po odstranitvi prispevka jezi, potem ne prepuščajte avtorskih pravic Elsevierju. Poiščite si drugega založnika« (prost prevod). Harnad pa dodaja, da je najbolje, če avtor deponira svoj končni koncept članka takoj po sprejemu v objavo, četudi ga ne prenese takoj v odprti dostop in da se naj raziskovalci zavzamejo za to, da bodo njegove ustanove in njegovi financerji čimprej »uzakonili« takojšnje institucionalno deponiranje za vse. Kar pa bo seveda zadevalo zadnjo avtorjevo kopijo, popravljeno s strani recenzentov in nikakor založnikove pdf-verzije članka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar