Kot se povečuje nezaupanje v kolegialno oceno (peer review) iščejo založbe zanesljivejše načine presoje znanstvenih prispevkov. Pri tem skušajo nekatere revije v večji meri uveljaviti t.i. dvojno slepo presojo (double-blind peer review) pri kateri avtorji ne vedo, kdo jih presoja in tudi recenzentom ni sporočena identiteta avtorjev. Ta način je bolj popularen v družbenih vedah, manj je v uporabi v naravoslovju. Seveda tudi tak pristop spremljajo pasti. Ena večjih je možnost, da seveda recenzent, ki bi naj poznal področje v katerem razsoja zelo verjetno prepozna avtorj(a)e. In seveda s tem postane zadeva sporna, ker se ocenjevalec odloča obremenjen s tem podatkom. Dodatno k temu je pri tem nevarnost dvojna, da je recenzent pravilno uganil avtorja ali pa je pogrešil; obakrat bo presojanje obremenjeno enkrat z napačno predpostavko, drugič z odločanjem ob prepoznanem avtorju. Seveda je težko obraniti iluzijo, da v večini primerov to ne bo imelo nikakršnega učinka na objektivnost presoje, bodisi, da gre za benevolenco pri presoji ali za izrazitejšo kritičnost pri ocenjevanju. Zanimivo je, da avtorji, ko so imeli na voljo, ali se odločijo za dvojno slepo presojo ali za odprto identifikacijo večinoma niso izbrali slepe presoje. Kot bi načrtno ali nezavedno vendarle želeli, da recenzent ocenjuje tudi njihov dotedanjih opus; ta slednja podmena je seveda moj zelo oseben pomislek.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar