Ko je na septembrski konferenci OASPA Claudio Aspesi vznemiril avditorij z neprijetnim vprašanjem ali ni morda zaradi vztrajnega zdravja velikih tržnih založnikov vendarle to dokaz, da je odprti dostop (OD) spodletel, mu v obsežnem in branja vrednem odgovoru odgovarja Matthew Cockerill na svojem blogu.
Seveda je privzem odprtega dostopa kot obveze za vse avtorje raziskav financiranih iz javnih sredstev v vseh največjih raziskovalnih okoljih (USA, UK, EU) vse prej kot znak hiranja. Pa vendar vprašanje vzpodbuja k razmisleku, kaj je še mogoče dobrega storiti za izboljšanje OD. Eden velikih vzporednih učinkov je intenziviranje iskanja rešitev, da bi avtorji poleg raziskovalnih prispevkov v javno rabo prepustili tudi raziskovalne podatke . Tudi, da bi omogočili njihovo nadaljnjo rabo oz. poglobljeno analizo (eden od ciljev koncepta “odprte znanosti”). To pa seveda pomeni, da je treba premisliti dosedanje prakse izvedbe raziskovalnega dela in priprave rezultatov za objave ter dodati nove standarde za ta namen. Zlasti v času, ko številni raziskovalni projekti generirajo ogromne količine podatkov (npr. genomska analitika) za katere so potrebne posebne rutine za njihovo shranjevanje in obdelavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar